radioaktivna owcka

ob javiti ob javo na blog.

Moj novi mobilnik, o katerem je zadnje veliko govora po televiziji (EPP) mi sporoča, da lahko takoj ko posnamem fotografijo, le-to objavim na blogu v istem trenutku in zadevo opravim kar s svojega mobilnika. Sonny Ericsson ima pogodbo sklenjeno z Bloggerjem in ne z Blogosom, da si ne bo kdo napašno razlagal. Zadeva je res enostavna in sam postopek poteka zelo hitro.

 http://saxshy773.blogspot.com/

Knjiga mi je bila zelo všeč. Ko sem gledala trailer, sem bila malo razočarana nad izborom igralcev. Pa ne nad Pio, ona je v redu. Za Gajaša sem si ustvarila čisto drugačno podobo, ko sem brala knjigo. Težko se bom navadila, da v resnici izgleda drugače. Tisti v moji glavi je bil idealen… Upam, da ne bo tako kot pri “Za koga roža cveti”, ko je bil film dosti slabši od knjige. Kako uspe avtorju iz takšne otožne tematike ustvarit tako fantastično zgodbo nabito s čustvi, potem jo pa naši filmarji spremenijo v klasičen slovenski film (trije pogrebi in trpeča mati) . Na vodi čutim, da bo tokrat drugače.

http://24ur.com/naslovnica/novice/slovenija/20070926_3106322.php

Dolgčas nam pa ni, kr neki dogaja. Danes smo ga kar dobro čutili. Tale potres je zarota proti našemu ministru Vizjaku, ker hoče še en blok zgradit poleg stare nuklearke v Krškem. Nuklearka stoji namreč na eni najmočneje ogroženih potresnih con. Po starem jih je bilo devet, nuklearka stoji na osmi.

…Dan je bil še vedno lep, trgatev se še ni pričela, torej se ni nikomur mudilo domov in nadaljevali smo pot v Jurklošter. Tam stoji dokaj nepoznan samostan, tako imenovan kartuzija, po redu menihov, ki so ga ustanovili. Mislim da so se imenovali kartuzijci????? Torej naša Veronika Deseniška je v času Celjskih grofov opravljala časten poklic dvorjanke. Sin takratnega grofa Hermana Celjskega, Friderik, se je, kljub temu, da je bil poročen, zaljubil v dvorjanko Veroniko (dogaja se tudi v najboljših familjah). Ko je žena umrla (on je trdil, da je spila strup, ker je pred celim dvorom zakričal Veroniki da jo ljubi, ni si mogel pomata), st ase poročla. Njegovemu očetu ni bilo všeč, da ima Friderik ženo iz nižjiga razreda, zato je objavil, da je Veronika uročila Friderika ter ubila njegovo prvo ženo ter jo začel preganjat kot čarovnico. Jasno, srednji vek!!! (danes bi kot bioenergetičarka lahko služila mastne denarce). Torej od leta 1422 do leta 1425, ko je Herman Celjski Veroniko ujel in zaprl, ter pozneje dal utopiti v koritu za napajanje živine, kljub temu, da jo je sodišče oprostilo, se je nekje skrivala. V zadnjih letih arheologi in zgodovinarji odkrivajo, da ji je šef Kartuzije v Šentjurju dal zavetišče v svojih prostorih in sicer v civilnem delu, kajti v samostane takšne vrste, ženske niso smele. Tam sta imela urejeno ljubezensko gnezdece Veronika in Friderik, dokler se zgodbica ni žalostno končala z lovom na čarovnice. Spodaj se vidi pročelje civilnega dela samostana, čez ta okna je gledala Veronika, ko je čakala svojega dragega. Najbrž je bila malo kratkovidna, kajti ko je poslednjič pogledala skozi okno ob zvokoh kopit, ni prihajal njen ljubljeni mož ampak njegov oče, Henrik. Zagledal jo je, ker je prepozno umaknila glavo. Škoda, da takrat še niso imeli okulistov ali pa vsaj očala, ki jih kupiš na pošti, mogoče bi se zgodba lepše končala.

Na sliki je Veronika, kot jo je naslikal neznani naivec. Slika je med ostalimi na gled v prostorih, kjer naj bi Veronika živela v Jurkloštru.

Objekt spodaj pa je priča še enemu lovu na čarovnice. Srednjeveški sptolp je leta 1983, deset mesecev nudil domovanje Svetlani Makarovič in stoji manj kot streljaj od Kartuzije. Takorekoč na istem dvorišču. Svetlana je na prošnjo vaščanov iz Jurkloštra prišla igrat orgle na polnočnico in od takrat naprej so se ustavila vsa obnovitvena dela na stolpu, ki jih je financiralo Ministrstvo za kulturo. Ker Svetlana sama ni zmogla financirati del, ki bi omogočala vsaj normalno bivanje v stolpu, se je po desetih mesecih odselila. (hm, danes bi ji odrekli pomoč, če ne bi prišla igrat…)

Pa še ena razpoloženjska:

…in ravnokar je posavje stresel močnejši potressssss

Izlet je bil na lepo sončno soboto, ki je dajala vtis, da je že globoko zakorakala v jesen, koledar pa je še vedno kazal poletne zobe. Najbolj sem se razveselila ogleda HE Boštanj. Tako veliko stvari me povezuje z njo, pa je še nisem videla od blizu, od znotaj in od spodaj. Prvi projekt, ki sem ga opravila v skupini, kjer trenutno delam in s katerim sem se tako izkazala, da so me sprejeli medse, je bil prav HE Boštanj. Poleg tega se vsak dan vozim mimo nje. Ob ograji elektrarne vodi moja kolesarska pot. Kaj bi se pa našlo tudi v kategoriji; obožujem vodo. Sam pogled s ceste ne pokaže niti približno tistega, kar se da videti znotraj ograje, na jezovni zgradbi in v prostoru s turbinami. Dobili smo tudi prikupnega vodiča, mladega inženirja, ki je trenutno v vlogi nekakšnega šefa HE. Nekaj malega je povedal o kapacitetah elektrarne, o tem, da je trenutno v gradnji HE Blanca, da se pripravlja gradnja HE Krško. Za HE Mokrice pa se izdeluje dokumentacija. S številskimi podatki ne bom utrujala. Za primerjavo naj samo omenim, da bi za nadomestitev krške nuklearke potrebovali 26 takšnih HE, kot so na Spodnji Savi. Posebej za nas so zaposleni odprli tudi eno od zaklopk. Kadar je potrebno regulirati gladino vode pred jezom, Savo, namesto skozi turbino, spustijo v prosti tek in zgleda nekako takole.

Čeprav je bilo veliko obljub, kako čista bo Sava tekla po svoji strugi, če bodo na njej hidroelektrarne, pa se iz posnetka (ki je žal brez glasa, ker je posnet z navadnim malo starejšim fotoaparatom) dobro vidi, da vsa nesnaga, ki se nabira pred zapornico, ob spustu zaklopk odplava niz Savo. Čistijo se samo smeti, ki se nabirajo pred mrežo, ki filtrira vodo, preden gre skozi turbine.

Takole zgleda, ko stojiš 21 m pod gladino reke, v turbinskem jašku in gledaš v zgornjo etažo, pravzaprav v prazen prostor med turbino in debelo betonsko steno.

Ker moram predolgo čakat, da se mi naložijo slike na blog, o romeu in juliji kdaj drugič.

Takole je pritekel, ko sem mu zaklicala: “Kuža, pejt sem!”

da kadim. Tovrstne sanje so značilne za vse bivše kadilce. Poznam jih iz obdobja pred 13-imi leti, ko sem prvič resno prenehala kaditi. Sedaj sem že drugič bivša kadilka, od 16. julija letos. Po tem datumu sem danes prvič sanjala da kadim. To so takšne čudne neprijetne sanje. Vedno je tako, da v sanjah kadim in neverjetno uživam v cigareti, obenem pa se vsa zgrožena nad seboj sprašujem, pa kaj mi je bilo, da sem pričela nazaj kaditi in kako težko bom zopet prenehala. Sanje so bile tako žive, da sem zjutraj razmišljala, kje sem to včeraj kadila in če mi je ostal še kakšen cigaret v škatlici.

ker je toliko dobrih blogov, pa nimam časa vseh prečitat, niti novih objav, kaj šele, če naletim na kakšnega, ki ima ogromen arhiv, pa da mi ga je fino brat, potem se mi tko zmeša, potem pa naletim še na kakšnega, ki ne obratuje, pa je še vedno tu, pa je res fenomenalen, kot na primer včeraj, ko sem našla blog intelektualci, seveda sem prebrala vse (škoda in na srečo ni veliko objav), prej nisem mogla it spat

Ponosna sem, da sem sposobna plačevati svoje položnice.

Šolnine plačujem že od nekdaj. Starejši otrok ni bil redno sprejet na univerzo, na katero si je želel. Pa se je vpisal izredno. Super je, da dela izpite in napreduje mi ni žal denarja. Mlajši otrok se je vpisal letos. Bil je sprejet v redni program, ampak ker je privatna šola, ki študentom omogoča nekakšen nadstandard, je bilo potrebno ob vpisu plačati šolnino v višini 1.000,00 EUR(hvala bogu je to za cel letnik). Ker je otrok osnovno šolo težko zmogel, poklicno komaj zlezel, program + 2 naredil skoraj s prav dobrim, ali mu lahko odrečem, da gre študirat tisto, kar ga veseli in za kar je nadarjen? Težko, čeprav so tudi šolnine hude. Če in ko bo zakon o VŠ sprejet, se zame ne bo nič spremenilo.

Po socialnem statusu sem nekje malo pod spodnjo polovico povprečja ( s tem da je v 3-članski družini samo ena plača). Z dohodki presegamo cenzus za republiške štipendije. Ker pa je vsaka stvar za nekaj dobra, se bom v tem položaju naslednja tri, štiri leta lahko urila v umetnosti skromnosti in kako preživeti mesec s čim manj denarja.